Zgodovina Taijiquana

Lao Tze

S filozofskega stališča so vsi glavni koncepti Taijiquana izšli iz korenin Taoizma. Dva glavna teksta, in sicer Tao Te Ching in I Ching podpirata teorijo Taijiquana. Tao Te Ching, njegov avtor je Li Erh, bolj poznan kot Lao Tze (4.stol. pr. nš. pt.) je vplival z razlago Taa, iz katerega se razvijejo vse stvari. Tako je cilj življenja brez zadržkov slediti naravnemu redu, manifestaciji Taa. I Ching je starejši vsaj 2000 let, iz njega pa je vzeta teorija Jina in Yanga. Pri naravnem toku stvari je glavni princip, ki poganja univerzum, igra dveh polaritet, in sicer Yina in Janga. Yin predstavlja pasivno silo, medtem ko Jang predstavlja aktivno silo. Med dinamično napetostjo Yina in Janga vse stvari najdejo svojo naravo.

Trigrami

V I Chingu medsebojno dinamično povezavo prikazujejo prekinjene linije, polne pa Jang. Te linije so postavljene v skupine po 3, ter v skupinah po 6, Trigrame pripisujejo (njihovo število je 8) Fu Hsi-ju okoli 2852-2738 pr. nš. št.

Kasneje je kralj Wen kombiniral Trigrame v Heksagrame, katerih je skupaj 64. Iz osnovnih Trigramov je Taijiquan razvil bazično bojevniško strategijo. Vsak Trigram odgovarja osnovni tehniki Taijiquana. Poleg tega je v Taijiquan vključena teorija 5 elementov (Gin-kovina, Moo-les, Sui-voda, Fou-ogenj in Tu-zemlja). Ti elementi se imenujejo Wu Shing in odgovarjajo gibom naprej, nazaj, izogib in zavedanje leve strani, izogib in zavedanje desne strani, ter držanje centra.

Če seštejemo skupaj 8 trigramov in 5 elementov, dobimo število 13 in tako so tudi v nekem obdobju Taijiquan poimenovali Shih Shan Shih ali 13 stavov. Le to predstavlja temelj Taijiquana kot bojevniške umetnosti. Taijiquan je bil poznan pod različnimi imeni glede na osebno naklonjenost učitelja ali glede na lokalne okoliščine. Tako so Taijiquan imenovali Shih Shan Shih (13 postav), Mei Chuan(mehka sekvenca)in Chang Chuan (dolga sekvenca).

Dinastija Sung

Več zgodb kroži o nastanku Taijiquana. Mnogo ljudi pripisuje začetek Taijiquana Chang Shan Fengu (dinastija Sung 13. stol. nš. št.), ki naj bi Taijiquan razvil po tem, ko je kombiniral bojevniške gibe kače in bele štorklje z notranjo močjo (notranja moč je sposobnost uporabe Qi-ja v borilne namene). V sredini 18. stoletja postane zgodovina Taijiquana bolj natanačna. V tem časz je Chen Chang Shen poučeval Taijiquan svoje sorodnike in pa nekaj zunanjih ljudi, s katerimi ni bil v sorodstvu. V tistem času se namreč poučevalo na tradicionalni način, v okviru družine in širšega sorodstva. Zelo redko je bil v tako okolje sprejet človek, ki ni imel nikakršne sorodstvene povezave. Chen Chang Shen je poučeval v Chen Jar Gao-u v provinci Huo Nan. Yang Lu Chan (1799-1872) je prišel v družino Chen kot strežnik in je bil deležen tudi učenja Taijiquana.

5 velikih

Yang Lu Chan je imel 3 sinove, eden je umrl kot otrok, druga dva pa sta pomembna člena pri prenašanju Yang stila Taijiquana. Prvi, Yang Yu (1837-1890), imenovan tudi Ban Hou, je bil izvrsten v Taijiquanu. Eden izmed njegovih učencev je bil Wu Quan You, katerega sin Wu Jian Quan je postal ustanovitelj Wu stila Taijiquana, drugi sin Yang Ji An (1842-1917), imenovan tudi Jian Hou je bil mehkejšega značaja in je imel izredno veliko število učencev. Poučeval je 3 variante Taijiquana, male srednje in dolge postave (tudi visoke, srednje, nizke postave). Njegov tretji sin Yang Zhao Qing (1883-1935), imenovan tudi Yang Chen Fu, se je specializiral za dolge postave. Leta 1926, ko je bil v Nankingu odprt centralni Guoshu inštitut, je bil Yang Chen Fu povabljen kot vodilni učitelj Taijiquana. S tem je njegov način izvedbe dolge Yang forme prišel tudi preko meja Kitajske, zato je njegova forma najbolj poznana in izvajana med Yang stili Taijiquana.